V petek okoli 12 ure se ekipa – Anže Suša, Nejc Ferjan in jaz napotimo proti Beogradu. Po 5 urah vožnje končno prispemo v željeno mesto, a že ob vhodu v mesto naletimo na prometni zastoj, se kakšnih dobrih 40 minut prebijamo skozi prometni kaos (saj smo prišli točno na “Rush hour”), nato prispemo do hotela, kjer se raztovorimo in nato…hja nato na klasično pleskavico (ojačano, da nebo pomote :) ), potem malo naokoli po mestu in nazaj v hotel. Sobota…dolgo poležavanju v hotelskih sobah, nato je prišel naš prevoz od hotela do sejmišča, kjer je tudi potekal Rail Jam. Prispemo na prizorišče kjer nas čaka down box –
Pridni fantje iz lokalnega kluba (Udruženje Freestylera) so nam neumorno nosili sneg iz tovornjaka, riderji pa kot je že v navadi – sploh na balkanu, smo delali, shapeali, razdirali, urejali, razporejali sneg…po nekaj urah dela in recimo temu ogrevanja za nas, smo pričeli s treningom. Beogradski ATV heroj (beri Toma) nas je s svojim ATVjem vlekel do objekta in ko si menil, da imaš dovolj hitrosti, si se spustil in odpeljal trik.
Ker je bilo riderjev preveč in v kombinaciji pridobivanja hitrosti s štiriciklom stvar ni potekala tekoče, smo se razvrstili v 2 skupini. Tako je stvar kar lepo stekla in po kvalifikacijah smo v finale napredovali – Anže Suša, Nejc Ferjan, 2 Madžara in jaz.
Z odločitvijo sodnikov nismo bili najbolj zadovoljni, ampak zgodba s sodniki se vedno ponavlja, tako pač je, kar sodnik odloči oz. oceni tako pač je na koncu. Kljub manjšemu nezadovoljstvu smo zelo hitro postali spet dobre volje, odšli na večerjo…hja spet na pleskavico in nato v hotel se preoblečti in seveda na after party. Na partyu je vladalo sproščeno vzdušje med zelo odprtimi in prijaznimi ter gostoljubnimi Srbi…